Kampanijski rokavni trakovi

 

Rokavne trakove (nem. Ärmelband, ang. Cuff title) so v nemški vojski in nekaterih drugih uniformiranih formacijah uporabljali že od 19. stoletja za označevanje pripadnosti različnim elitnim in specialističnim enotam, osebja vojaških šol in posebnih zadolžitev. Tradicijo so po vojni nadaljevali tako v ZRN kot DDR. Tudi ti rokavni trakovi so predmet zbiranja, najbolj znani in iskani so trakovi z imeni SS divizij in polkov.

Med drugo svetovno vojno pa so rokavni trakovi prvič dobili tudi vlogo odlikovanja oziroma spominskega znaka za udeležence nekaterih posebej pomembnih pohodov ali bitk (v to kategorijo spadajo tudi rokavni ščitki ("šildi") in npr. medalja za zimske boje na vzhodu). Kot glavni razlog za uvedbo rokavnih trakov s funkcijo odlikovanja navajajo dejstvo, da se je s širitvijo vojne povečevalo število pomembnih bitk, ki jih je bilo treba ovekovečiti s spominskim odlikovanjem. Ker so ščitki na rokavu zavzemali precej prostora, je bilo treba njihovo število tako iz praktičnih kot estetskih razlogov omejiti, zato so uvedli rokavne trakove, vendar ščitkov niso povsem ukinili, saj so tudi po uvedbi kampanijskih rokavnih trakov ustanovili še nekatere ščitke. Prednost rokavnih trakov je bilo tudi varčevanje s kovinami, ki jih je Nemčiji obupno primanjkovalo, in kovinskopredelovalnimi zmogljivostmi.

V času Tretjega Reicha so bili ustanovljeni naslednji kampanijski rokavni trakovi:

- Španija (Spanien 1936 - 1939),
- Kreta,
- Afrika,
- Metz (Metz 1944) in
- Kurlandija (Kurland).

Pri izdelavi rokavnih trakov so uporabljali predvsem naslednje tehnike:
- strojno tkanje (angl. weave, PP woven; nem. kratica BeWo): dizajn je sestavni del nosilne tkanine, zato ni posebej izbočen; na zadnji strani je viden "negativ" dizajna s sprednje strani; na ta način so narejeni npr. našitki Slovenske vojske "Dolenjska";
- strojno vezenje (angl. embroidery, emboridered): dizajn je naknadno našit na nosilno tkanino, zato je bolj ali manj reliefen, izdelek je tudi trši kot pri tkanju; na ta način je narejena večina našitkov Slovenske vojske (npr. rokavne kokarde, Garda itd.);
- ročno vezenje (angl. hand-embroidered) z bombažno, svileno, sintetično ali kovinsko nitjo (angl. bullion): gre bodisi za grobe frontne izdelke (nekateri primerki trakov Metz in Kurland) oz. izdelke v ujetništvu, ali pa nadpovprečno kvalitetne izdelke, ki so si jih oficirji naročili zasebno - v teh primerih gre običajno za vezenje s kovinsko nitjo;
- tiskanje na tkanino (angl. silk-screen print): preprosta, cenena tehnika, ki so jo v nekaterih primerih uporabljali proti koncu vojne (Kurland).

Zvezni zakon iz leta 1957 je v Zvezni republiki Nemčiji dovolil uporabo odlikovanj Tretjega Reicha, ki ne vsebujejo svastike (kljukastega križa) oziroma novih verzij prejšnjih odlikovanj (brez svastike). Ker nobeden od rokavnih trakov ne vsebuje svastike, predpis iz leta 1957 ni posebej določal oblike rokavnih trakov, čeprav so jih za potrebe veteranov izdelovali že kmalu po vojni (tudi še pred letom 1957). Po vojni izdelanih trakov, ki so bili namenjeni za uporabo veteranom, ne moremo avtomatično šteti za ponaredke, seveda pa tudi ne za medvojne originale, ki se od povojnih modelov nekoliko razlikujejo. Za potrebe veteranov so izdelovali predvsem Kreto, Afriko in Kurland.

 

1) Španija

Rokavni trak "Španija" je prvi rokavni trak s funkcijo kampanijskega odlikovanja v Tretjem Reichu, čeprav v celoti ne ustreza temu kriteriju, saj ni bil podeljen vsem (nemškim) udeležencem španske državljanske vojne, temveč le omejenemu krogu prejemnikov. Večina udeležencev španske državljanske vojne je prejela Španski križ različnih stopenj.
Trak je bil ustanovljen dne 21.6.1939, do njega pa so bili upravičeni pripadniki t.i. bojne skupine Imker (Imker-Verbande), ki so služili v Španiji v okviru Legije Kondor in ki so jo sestavljali:
- Tankovski učni polk (Panzer-Lehr-Regiment),
- Učni oddelek za zveze (Nachrichten Lehrabteilung); po nekaterih virih Učni polk za zveze (Nachrichten-Lehr Regiment) in
- Eksperimentalni bataljon (Versuchs-Abteilung).

Trak je rdeče barve, okoli 3,2 cm širok in dolg za celoten obseg rokava. Spodaj in zgoraj je obrobljen z zlatim robom, na sredini pa je zlat napis v gotici "1936 SPANIEN 1939", dolg približno 14 cm. Trak je izdelan kvalitetno, iz dobrega bombaža, napis je strojno tkan z zlatimi nitkami. Na zadnji strani je videti negativ napisa s sprednje strani, nitke tečejo navpično (povprek na trak). Trak je tudi zarobljen.

Predpisano je bilo, da se nosi na desnem rokavu na službeni bluzi (terenski) 15 cm nad spodnjim robom, na službenem suknjiču (za izhod) 7,5 cm nad zavihkom ter na oficirski bluzi z obšivi in plašču za parado ali izhod 1 cm nad zavihkom. Ocenjuje se, da je bilo izdelano nekaj tisoč primerkov, vendar jih je bilo veliko (skupaj z njihovimi prejemniki) izgubljenih v vojni.

Ni znano, da bi podelitev spremljal poseben dokument ali vpis v vojaško knjižico. Znana je različica z napisom v latinici, za katero pa je zelo dvomljivo, ali ne gre za povojni izdelek. Rokavni trak "Španija" je ekstremno redek in za večino zbirateljev nedosegljiv.

 

2) Kreta

Rokavni trak "Kreta" je bil ustanovljen dne 16.10.1942 in namenjen vsem pripadnikom nemških oboroženih sil (Wehrmacht), ki so sodelovali v znameniti invaziji in bitki za Kreto (operacija Merkur), ki je potekala od 20.5.1941 do 1.6.1941. Do traku so bili upravičeni pripadniki vseh kopenskih enot, ki so sodelovali v zračnem desantu (padalci in enote z jadralnimi letali, okoli 10.000 mož) oz. so bili med 20. in 27.5.1941 na otok pripeljani v okviru zračnega mostu (predvsem gorski lovci, okoli 5.000 mož). Do znaka so bili upravičeni tudi letalci, ki so sodelovali v zračnih operacijah (sodelovalo je 600 prevoznih letal in 500 bojnih letal za zračno podporo) in pripadniki mornarice, pa tudi pripadniki kopenskih enot, ki so se dne 19.5.1941 poskušali izkrcati s flotiljo zaplenjenih grških plovil, pri čemer so utrpeli hude izgube. Upravičencev do traku je bilo okoli 30.000, verjetno je bilo izdelano okoli 100.000 kosov. Po 31.10.1944 traku niso več podeljevali.

Trak je bele, rumenkasto ali umazano bele barve, okoli 3,3 cm širok in dolg za celoten obseg rokava. Spodaj in zgoraj je obrobljen z našitim rumenim robom, v sredini pa je zlatorumen napis z velikimi črkami v latinici "KRETA", ki ga na obeh straneh obdajata stilizirani vejici akanta (sredozemska rastlina, pogost okrasni motiv na antičnih stebrih in drugi arhitekturi). Grška simbolika je prisotna tudi v barvi traku, saj sta bili bela in rumena (zlata) državni barvi antičnih Aten.

Trak je izdelan iz bombaža bele ali umazano bele barve (glede na starost so praktično vsi originalni primerki umazano bele barve!), napis in okras je strojno izvezen z zlatorumeno bombažno nitjo. Vezenje je trdno in kvalitetno izdelano. Na zadnji strani ima trak zgoraj in spodaj dva zavihka, visoka okoli 12-13 mm, ki nista zarobljena. Zgoraj sta prešita z nitjo, vendar ju je mogoče "odpreti", tako da vidimo zrcalno podobo napisa in akantov.

Trak so proizvajali v več delavnicah, zato obstaja nekaj manjših različic, predvsem v obliki akantovih popkov (med zbiralci je velikokrat govora o "listih", čeprav so listi po trije na vsaki strani stilizirane rastline, storžu podobni osrednji del pa predstavlja cvetove oz. popke). Najpogostejša različica je tista, pri kateri so cvetovi poravnani, tako da je njihov zunanji rob enakomeren, med cvetovi in zunanjimi listi pa je nekaj prostora:

Druga različica ima cvetove nekoliko razmaknjene, tako da se večinoma dotikajo zunanjih listov (nekateri imenujejo to različico "debelolistna"):

 

Obstaja še nekaj redkih, neuradnih različic (mornariška, kjer je trak modre barve; zasebno naročeni ročno vezeni primerki; primerki na volnenem namesto bombažnem traku; grobo izdelane različice iz ujetniških taborišč), ki pa so zelo redke in je v nekaterih primerih tudi dvomljivo, ali sploh gre za medvojne izdelke.

 

Pripadniki kopenske vojske in letalstva so trak nosili na vseh uniformah, in sicer na levem rokavu na terenskih bluzah (brez zavihkov) 15 cm nad spodnjim robom, na suknjičih z zavihki 7,5 cm nad zavihkom ter na oficirski bluzi z obšivi in plašču za parado ali izhod 1 cm nad zavihkom. V mornarici so trak nosili samo na nekaterih uniformah.

Prejemniku so podelitev traku vpisali v vojaško knjižico (Soldbuch), dobil pa je tudi dokument (Urkunde), ki je obstajal v več različicah. Posebej različici padalcev in gorskih lovcev sta zelo lepi in zanimivi. Dokument o odlikovanju so izročili tudi svojcem padlih prejemnikov (tako tistih, ki so padli po osvojitvi Krete, vendar pred ustanovitvijo traku, kot tudi tistih, ki so padli že v samih bojih za Kreto).

 

Trak Kreta je med zbiralci precej redek, saj je bilo izdelano razmeroma malo kosov, veliko prejemnikov pa je v nadaljevanju vojne tudi padlo. Zato je na trgu veliko ponaredkov (in tudi po vojni izdelanih kosov za veterane, ki sicer prvotno niso bili namenjeni zavajanju), prodajajo pa tudi kopije za člane ponazoritvenih skupin in druge ljubitelje. Nekatere ponaredke je mogoče spoznati že po napačni barvi ali dizajnu:

 

Sicer pa je za "prave" ponaredke (narejene kar najbolj natančno z namenom preslepiti zbiralce) značilno predvsem:
- preveč čist in nov videz (originalni trakovi so stari že več kot 60 let!),
- trd material (originalni trak se mehko obesi čez iztegnjen prst),
- sintetičen material traku, vezenja ali niti, s katero je prišit rob (se sveti pod UV lučjo),
- nepravilne mere (preširok trak),
- slabo izdelana vezenina, preveč zbite črke ali listki, neenakomerna višina ali debelina črk,
- vezenje je zadaj podloženo s tanko polsteno tkanino (kot pri nekaterih sodobnih našitkih), ali pa je cel trak podložen z belo tkanino,
- črke in rastline na vezenju so povezane z nitmi - vezenina je strojno našita v enem kosu, namesto, da bi pri vsaki črki ustavili stroj, itd.

 

 

3) Afrika

Rokavni trak "Afrika" je bil ustanovljen 15.1.1943 kot spominsko odličje za pripadnike nemških oboroženih sil, ki so se bojevali v Severni Afriki. Ta trak (s funkcijo odlikovanja) je znan tudi pod imenom "Afrika s palmami". Obstajali so še drugi rokavni trakovi za borce severnoafriškega bojišča, ki pa niso imeli funkcije odlikovanja, ampak zgolj označevanja pripadnosti enoti (trak "AFRIKAKORPS", ustanovljen 18.7.1941 v zeleni in srebrni barvi za kopensko vojsko oz. v modri in zlati barvi za mornarico ter moder trak s srebrnim napisom "AFRIKA" za letalce).

Do traku "AFRIKA", ki je imel funkcijo kamapnijskega odlikovanja, so bili upravičeni vsi pripadniki oboroženih sil, ki so:
- bili najmanj 6 mesecev na severnoafriških tleh,
- bili v Severni Afriki ranjeni (ne glede na čas bivanja),
- zboleli v Severni Afriki (pod pogojem, da so pred evakuacijo v Evropo prebili v Afriki vsaj 3 mesece),
- bili v Severni Afriki odlikovani z odlikovanji za pogum (železni križec, nemški križ, častni letalski pokal itd.),
- padli ali umrli med izvrševanjem dolžnosti v Severni Afriki (v tem primeru so svojcem izročili dokument o odlikovanju).

Čas, prebit v Afriki, je Hitler z ukazom z dne 6.5.1943 za udeležence zaključnih operacij v Afriki skrajšal na 4 mesece.

Ocenjuje se, da je med vojno okoli 100.000 upravičencev prejelo trakove "Afrika", saj je večina pripadnikov enot, ki so se borile v Afriki, padlo v ujetništvo, preden so dobili trakove (nemške sile v Afriki so kapitulirale 13.5.1943, torej le nekaj mesecev po ustanovitvi odlikovanja). Nekateri ujetniki so si trak v ujetništvu izdelali sami. Izdelanih je bilo verjetno okoli milijon trakov, podeljenih pa približno polovica. Večina trakov, ki se danes pojavljajo na zbirateljskem trgu, je prav iz te nepodeljene zaloge. Po 31.10.1944 traku niso več podeljevali, razen nekaterih izjem (pobeglim vojnim ujetnikom, ranjencem, ki so se vrnili iz bolnišnic, svojcem pogrešanih, katerih truplo so naknadno odkrili).

Trak je visok 33 mm, izdelan iz blaga iz kamelje dlake svetlorjave (kaki) barve. Na zgornjem in spodnjem robu sta prišita dva srebrno siva trakova oz. vrvici, med katerima je s srebrno sivo bombažno nitjo strojno izvezen napis z velikimi latinskimi črkami "AFRIKA". Na obeh straneh napisa sta izvezeni palmi z ukrivljenim deblom in s po petimi vejami, ki se nagibata proti napisu. Črke so izvezene z vodoravno tekočimi nitmi, kvaliteta vezenja je srednje dobra, vendar ne vrhunska. Včasih so črke tu in tam nekoliko ukrivljene ali "zategnjene", kar je posledica trdega strojnega vezenja na mehko tkanino.


Na zadnji strani je blago zgoraj in spodaj zapognjeno, zavihka sta visoka 7-10 mm in prešita z nitjo, s katero je pritrjena obrobna vrvica. Na zadnji strani vidimo zrcalno podobo sprednje strani, pri čemer je vezenina rumenkasto bela in ne srebrno siva, zaradi spodnje niti vezenja. Vezenina ni podložena z nobeno tkanino ali papirjem, precej običajno je, da iz črk na zadnji strani visijo posamezne nitke. Konca trakov sta, če imamo opraviti s trakom polne dolžine, navpično prešita, da se prepreči cefranje. Trakove so namreč proizvajali v obliki dolgega traku, ki so ga zvili v kolobar, s katerega so nato rezali posamezne kose; prečni prešivi so označevali pravo dolžino oz. mesto reza.

 

Obstaja več manjših različic (debelejše ali tanjše črke, krajše ali daljše deblo palme ...), posebna oblika, ki se včasih vidi, pa je ročno vezena s kovinskimi nitmi, kar naj bi bila zasebno naročena oficirska različica. Opisujejo tudi ročno vezeno oficirsko različico, kjer je trak olivno zelene barve in širok 44 mm, vezen pa je s srebrno nitjo. Vendar so originalne ročno vezene oficirske različice zelo redke, dosti več teh primerkov je ponaredkov (predvsem v Pakistanu se radi ukvarjajo s temi ročnimi deli). Obstaja tudi neuradna mornariška različica z zlato rumenim vezenjem na modri podlagi, ki pa je prav tako izjemno redka, zato je priporočljivo, da zbiralec nabavlja le "standardne" primerke.

domnevno originalna oficirska zasebna različica

Pripadniki kopenske vojske in letalstva so trak nosili na vseh uniformah, in sicer na levem rokavu na terenskih bluzah (brez zavihkov) 15 cm nad spodnjim robom, na suknjičih z zavihki 7,5 cm nad zavihkom ter na oficirski bluzi z obšivi in plašču za parado ali izhod 1 cm nad zavihkom. V mornarici so trak nosili samo na nekaterih uniformah. Z ukazom, ki je specificiral način nošenja za mornarico, je bilo tudi prepovedano nošenje neuradne mornariške različice traku z zlatim vezenjem na modri podlagi. Če je imel posameznik več kampanijskih rokavnih trakov, je nosil starejšega nad novejšim (torej npr. Kreta zgoraj, Afrika spodaj).

Prejemniku so podelitev traku vpisali v vojaško knjižico (Soldbuch), dobil pa je tudi dokument (Urkunde), ki je obstajal v več različicah. Lepa in zanimiva je različica vojnega letalstva (Luftwaffe), natisnjena delno v gotici, delno v latinici, ki ima v ozadju silhueto palme in peščenih sipin rumenkaste barve. Armadne različice dokumentov so bolj običajne oblike, podobne ostalim nemškim dokumentom, obstajajo pa seveda tudi "nadomestne" in "začasne" različice dokumentov, ki so samo natipkani na navaden papir.

Vsak upravičenec je prejel en trak, na podlagi dokumenta pa si je lahko v vojaških trgovinah nabavil še več kosov, kolikor je pač želel, oficirji pa so si lahko naročili posebne, boljše "oficirske" različice, ki so bile praviloma ročno vezene. Načeloma pa si je smel tako različico nabaviti tudi naveden vojak ali podoficir. V zbirateljskih krogih je dosti razpravljanja o tem, ali so (bolj) originalni trakovi, ki so na uniformo prišiti ročno ali strojno. Dokazano je, da so že med vojno uporabljali oba načina pritrditve, glede na praktičnost in dostopnost šivalnih strojev pa na originalnih uniformah vidimo bolj pogosto ročno prišite trakove.

Trak Afrika je najpogostejši od kampanijskih trakov, čeprav še zdaleč ne tako pogost kot različna odlikovanja. Veliki prodajalci militarij jih imajo običajno na zalogi. Seveda je na trgu veliko kopij in ponaredkov. Nekateri so bili izdelani že zelo kmalu po vojni (tako za potrebe zbiralcev v vrstah okupacijskih sil v Nemčiji kot za potrebe veteranov, ki so svoje trakove izgubili), nekateri iz ostankov originalnih materialov in te je skoraj nemogoče ločiti od medvojnega originala. Sedaj najboljši ponaredki prihajajo z daljnega vzhoda:

 

Ponaredke najpogosteje prepoznamo po napačnem materialu: originalni trakovi so bili v veliki večini iz naravnega, žametu podobnega materiala (mišljen je mehki žamet za večerne ženske obleke, ne rebrasti za otroške hlače ;-), čeprav obstajajo tudi originali iz materiala, ki je podoben klobučevini, platnu ali celo iz sintetičnega materiala, vendar so vse to redkosti. Ponaredki so ponavadi iz sintetike, predvsem vezenje in obrobni vrvici, zato jih lahko prepoznamo pod ultravijolično lučjo. Uporaben je tudi "poskus z ognjem": nekaj vlaken iz traku in/ali obrobne vrvice prižgimo z vžigalnikom; originalen, naraven material bo zgorel v pepel, sodoben sintetičen material pa se bo stopil oz. scvrknil, podobno kot plastika (ta poskus je uporaben tudi pri drugih tekstilnih predmetih, npr. trakcih odlikovanj, uniformah itd.). Če se material stopi in ne upepeli, je skoraj zagotovo povojni ponaredek. Sicer pa imajo ponaredki ponavadi napake v obliki in velikosti črk (posebej R in K sta problematični), slabo oblikovane palme in še posebej palmine liste oz. veje: originalni primerki imajo listne žile oblikovane tako, da je med robovi palm prazen prostor (brez vezenja), na ponaredkih pa je ta vmesni prostor preozek, ga sploh ni, ali pa so listne žile narejene naknadno s temno nitjo. Pogosti so tudi ponaredki, ročno vezeni s kovinsko nitjo (predvsem iz Pakistana). Ti imajo velikokrat na zadnji strani tanko podlogo iz tkanine ali pa debelejšo podlogo, ki naredi trak zelo trd. Ker so ročno izdelani originalni primerki še dosti redkejši od običajnih, je treba biti pri njih še posebej pazljiv.

 

 

4) Metz 1944

Rokavni trak Metz 1944 je daleč najredkejši od vseh kampanijskih rokavnih trakov. Obstaja vsega nekaj primerkov, za katere se domneva, da so medvojni originali. Do leta 1986 sploh ni bilo trdnega dokaza, da je bil trak med vojno sploh podeljen, takrat pa so našli medvojno fotografijo generala Joachima von Siegrotha, ki nosi omenjeni trak. Trak je bil namenjen udeležencem herojske obrambe trdnjave Metz (v Loreni v sedanji Franciji), ki so tu med 27.7.1944 in 25.9.1944 zadrževali prodiranje ameriške vojske proti Nemčiji; trdnjava Metz je sicer zelo znana iz francosko-pruske vojne 1870-71, ko so Prusi v njej obkolili in prisilili k vdaji ogromno francosko armado. Trak so uporabljali tudi kot t.i. tradicionalni trak (znak pripadnosti oz. negovanja tradicije, ne pa odlikovanje) v Šoli za oficirske kandidate pehote.

Trak je bil ustanovljen 24.10.1944 in namenjen kot kampanijski trak vsem pripadnikom bojne skupine (Kampfgruppe) von Siegroth, ki so jo sestavljali predvsem deli SS tankovske divizije Götz von Berlichingen, pripadniki Šole za oficirske kandidate pehote (VI. Schule für Fahnenjunker der Infanterie), pa tudi številnih drugih vojaških in civilnih formacij in organizacij (Volkssturm, RAD, uradniki NSDAP itd.), pa tudi pripadnikom drugih enot in posameznikom, ki so se borili v trdnjavi na območju bojne skupine von Siegroth. Do traku so bili upravičeni vsi, ki so vsaj sedem dni sodelovali v bojih. Ranjeni in padli (oz. svojci) so bili upravičeni do traku ne glede na čas sodelovanja v bojih. Zaprosila za trak so sprejemali od 31.1.1945 do (teoretično) konca junija 1945, vendar so po kapitulaciji podeljevanja uradno prenehala, čeprav je mogoče, da je bilo nekaj trakov podeljenih tudi po kapitulaciji.

Trak je bil namenjen tudi kot tradicionalni znak slušateljem in osebju Šole za oficirske kandidate pehote (VI. Schule für Fahnenjunker der Infanterie), ki je prvotno imela sedež v Metzu, januarja 1945 pa so jo obnovili v Meseritzu; torej ne kot odlikovanje, ampak kot posebna oznaka pripadnosti šoli. Ko so upravičenci do nošnje tradicionalnega traku šolo zapustili (diplomirali, bili premeščeni itd.), so morali trak vrniti.

Opisani sta dve različici traku: prvi je izdelan iz črne (umetne) svile, zgoraj in spodaj obrobljen s po sedmimi srebrnimi kovinskimi nitkami, s katerimi je v tiskanih črkah na traku tudi izvezeno "Metz 1944". Trak je po izdelavi zelo podoben trakovom z imeni SS divizij in polkov, kar naj bi bilo priznanje pripadnikom SS divizije Götz von Berlichingen, ki so sodelovali pri obrambi. Nekateri avtorji trdijo, da je ta različica povojne izdelave! Druga različica je podobne konstrukcije kot Afrika in Kreta, iz črnega blaga, zgoraj in spodaj obšita s srebrno sivo vrvico, s srebrno sivo bombažno nitjo je tudi izvezeni napis. Trak je širok okoli 34 mm in dolg za celoten obseg rokava. Zadnja stran ni podložena, pač pa ima spodaj in zgoraj trak dva zavihka, ki sta prešita z nitjo, ki pritrjuje obrobni vrvici. Vidna je zrcalna podoba napisa.

Trak se je nosil na levem rokavu vseh uniform, na enak način kot Afrika in Kreta. Zato je bilo predvideno, da dobi vsak upravičenec več trakov za več različnih uniform (do 5), svojci padlih upravičencev pa so prejeli en trak in dokument. Upravičencev do traku je bilo malo, verjetno nekaj tisoč za kampanijski trak in okoli 6000 za tradicionalni trak, vendar je treba upoštevati, da je večina branilcev Metza padla v ujetništvo ali bila ubita med boji, ostali pa so bili razpršeni v številne enote. Ocenjujejo, da je bilo proizvedenih največ 5000 kosov, od katerih pa jih večina ni bila podeljena zaradi različnih težav, veliko pa jih je bilo najbrž tudi izgubljenih ali uničenih v zadnjih mesecih vojne. Trakove so - tako kot ostale - izdelovali za veterane že kmalu po koncu vojne, veliko pa je tudio novejših ponaredkov. Zato je zelo malo verjetno, da bo povprečen zbiralec kdaj naletel na originalni primerek. Kljub temu povejmo, da je najpogostejši znak ponaredka "odprta" številka 4 (originalna je narejena v eni potezi, na ponaredkih oz. kopijah pa v dveh potezah), nekateri avtorji pa tudi trdijo, da so kopije vsi trakovi v SS slogu.

 

Podelitev kampanijskega traku je spremljal dokument, ki je obstajal v več različicah, in vpis v vojaško knjižico, verjetno pa so tudi tradicionalno obliko traku vpisali kadetu v knjižico kot del uniforme, ki ga je prejel.

 

 

5) Kurland

Rokavni trak Kurland je v mnogočem najzanimivejši nemški kampanijski rokavni trak. Velja za zadnje nemško odlikovanje, ki ga je ustanovil Hitler (12.3.1945). Namenjeno je bilo pripadnikom enot, ki so se borile odrezane v Kurlandiji ob Baltiku (v današnji Latviji). Čeprav so Nemci prek Baltiškega morja evakuirali precej enot armadne skupine Kurland, so se ogorčeni boji z mnogo močnejšimi sovjetskimi silami nadaljevali vse do kapitulacije 8.5.1945, ko je v Kurlandiji ostalo še okoli 270.000 Nemcev, ki se večinoma niso vrnili iz ruskega ujetništva. Kurlandska armada je ostala neporažena do konca vojne, njen zagrizen odpor pa je med drugim omogočil tudi evakuacijo več kot 2 milijonov nemških civilistov iz baltiških držav. Zanimivost traku je tudi v tem, da so ga izdelovali tako v Nemčiji kot predvsem lokalno v Kurlandiji, in sicer v številnih različicah.

Trak je bil ustanovljen 12.3.1945 na predlog poveljnika armadne skupine Kurland generalpolkovnika von Vietinghoffa. Do traku so bili upravičeni vsi pripadniki oboroženih sil, ki so branile Kurlandijo: kopenske vojske, letalstva, mornarice in Waffen SS, ki so sodelovali v vsaj treh spopadih v Kurlandiji ali bili ranjeni; pripadniki zalednih enot so bili do traku upravičeni po 3 mesecih službe v Kurlandiji. Trak so začeli podeljevati aprila 1945 in so ga podeljevali vse do kapitulacije, kjer so razmere dopuščale, pa še po njej.

Zaradi proizvodnih in transportnih težav v Nemčiji je bilo sklenjeno, da bodo trak izdelovali (predvsem) v Kurlandiji. Najpogostejšo različico, ki med zbiratelji velja za "uradno", so izdelovali v tkalnici v mestu Goldingen (sedaj Kuldiga v Latviji), medtem ko je različica, izdelana v Nemčiji (ki bi jo bilo glede na predpise najbrž treba šteti za edino "uradno" različico) precej redkejša. Kurlandska različica iz tkalnice v Goldingnu je dolga le za polovico obsega rokava (okoli 22 cm), saj so varčevali z materialom. Trak je širok 37-40 mm in izdelan iz bombažnega blaga umazano bele, sivo bele ali srebrno bele barve. Zgoraj in spodaj je obrobljen s po dvema vrstama šivov, ki zgledata kot črni črti, med katerima so črne pike oz. vozliči. Med obšivoma je napis z velikimi črkami latinice "KURLAND". Levo od napisa je grb Velikega mojstra Nemškega viteškega reda (črno-bel križ na belem ščitu), desno pa grb mesta Mitau (sedaj Jelgava v Latviji), stare prestolnice Kurlandije (bela losova glava na črnem ščitu). Napis in grba sta strojno tkana kot sestavni del traku, vse niti tkanja pa potekajo vodoravno.

Zadnja stran traku kaže zrcalno podobo napisa in grba, pri čemer je značilno, da je zadnja zrcalna podoba pogosto jasnejša in bolj ostra od dizajna na sprednji strani. Na zgornjem in spodnjem robu traku sta zadaj dva zavihka, visoka približno pol centimetra, ki sta prešita z nitjo, ki tvori črto na sprednji strani. Na obeh koncih je trak običajno v dolžini enega centimetra scefran in kaže značilen vzorec črno-bele barve ("sol in poper"); ta del je bil predviden, da se pri prišitju na rokav zaviha navznoter. Že pri "standardni" različici iz Goldingna obstaja več manjših variacij v podrobnostih in dimenzijah, ki jih pripisujejo preprostejši in manj organizirani proizvodnji.

Druga pogosta različica je tista, ki so jo najverjetneje izdelovali v Nemčiji in jo podeljevali vojakom, ki so se iz kurlandskega žepa vrnili v Nemčijo (ranjenci, premeščeni, na dopustu itd.); te različice niso pošiljali v Kurlandijo. Ta različica po obliki dosti bolj spominja na bolj običajne trakove (Kreta, Afrika): je polne dolžine, zgoraj in spodaj obšita s črno vrvico, napis in grba so strojno izvezeni, na zadnji strani so globlji zavihki.

 

Rokavni trak Kurland so podeljevali v težkih razmerah bojev na odrezanem področju, čas podeljevanja je bil razmeroma kratek (okoli 2 meseca), v katerem je bilo treba izdelati in podeliti veliko trakov. Zato so poleg proizvodnje v tkalnici v Goldingnu organizirali izdelavo teh trakov tudi v številnih manjših delavnicah in pri obrtnikih (po nekaterih virih so jih doma izdelovale tudi kmečke ženske), ki nekateri sploh niso imeli ustreznih znanj za takšno delo. Zelo verjetno so jih vsaj nekaj izdelali tudi vojaki sami. Poleg vezenih "ročnih" različic obstajajo tudi natiskane na različne tkanine, za katere domnevajo, da so jih izdelovali organizirano v nekaterih enotah. Tem virom pripisujejo zelo številne "ročno izdelane" različice, ki se gibljejo od zelo dobrih, praktično enakovrednih "uradni", pa do zelo preprosto in nenatančno narejenih; posebej losova glava dostikrat spominja na vse kaj drugega. Zbiralec mora biti pri teh "domačih" različicah zelo pazljiv, saj ni nikakršnega primerjalnega standarda, število variacij pa je tako rekoč neskončno, zato je velikokrat nemogoče zagotovo določiti, ali gre za medvojni ali poznejši primerek.

Trak se je nosil na levem rokavu vseh uniform, na enak način kot Afrika in Kreta. Ker je trakov primanjkovalo, je dobil vsak upravičenec le po enega, pa še to ne vsak. V kurlandskem žepu je bilo ukazano, da dobijo trakove najprej navadni vojaki, nato podoficirji in nazadnje oficirji, saj je bilo to odličje pomembna moralna spodbuda vojakom, ki so se bojevali v težkih razmerah in z malo upanja na rešitev. Upravičencev do traku je bilo več kot 300.000, vendar je bilo gotovo proizvedenih (vključno z "domačimi" izdelki) manj trakov, kot pa bi jih potrebovali. Po drugi strani bi bilo verjetno, da so v Nemčiji izdelali več kosov različice polne dolžine, saj so tudi druge trakove izdelovali "na zalogo" in ker ni bilo mogoče (ali zaželeno) predvideti, kdaj se bo vojna končala; vendar pa je med zbiratelji daleč najpogostejša različica iz Goldingna. Po razpadu Sovjetske zveze se je pojavilo na trgu razmeroma veliko trakov (predvsem "uradna" kurlandska različica in "ročne" različice), za katere domnevajo, da so nepodeljene zaloge iz različnih manjših delavnic in skladišč. Pojavljajo se tudi trakovi, ki so jih sovjetski vojaki zaplenili ujetnikom, čeprav je bilo najbrž večina trakov ujetnikov izgubljena ali uničena. Trakove so - tako kot ostale - izdelovali za veterane že kmalu po koncu vojne, nekateri so izdelani zelo kvalitetno.

 

Obstajajo seveda tudi čisti ponaredki. Nekatere je lahko prepoznati že po tem, da so preveč novega videza, sintetičnega materiala, napačnega dizajna itd.:

 

Zaradi zelo številnih "ročno" izdelanih različic je za zbiralca edino priporočljiva nabava "uradne" strojno tkane različice iz Goldingna, za katero med drugim ugotavljajo, da jo je razmeroma težko kvalitetno ponarediti. Seveda pa je treba vsak primerek skrbno pregledati in preštudirati.

Podelitev kampanijskega traku je spremljal dokument, ki je obstajal v uradni natisnjeni in "začasni" natipkani različici, in vpis v vojaško knjižico.

 

(opis: Valter)

-----------------------------------

VIRI IN LITERATURA:

Christopher Ailsby, World War 2 German Medals and Political Awards, Ian Allan Publishing, 1994.
Robin Lumsden, Collector's Guide to Third Reich Militaria, Ian Allan Publishing, 2000.
Robin Lumsden, Detecting the Fakes, Ian Allan Publishing, 2000.
Brian Davis, German Army Uniforms and Insignia, Brockhampton Press, London 1992.
Lothar Hartung, Verleihungsurkunden des 3. Reiches, Hartung Militaria, 2004.

www.wehrmacht-awards.com
druge spletne strani